Skoči na glavno vsebino

Nina Arsenovič

Direktorica Mladinskega kulturnega centra Maribor

Nikoli ne bom pozabila prvega dne, ko sem prestopila prag Osnovne šole Draga Kobala …

Tisto poletje pred prihodom v 5. razred je bilo zame izjemno stresno. Iz meni tako zelo ljubih in domačih Skok, kjer sem obiskovala prve štiri razrede osnovne šole, smo se preselili v Brezje. Strah pred novo šolo in sošolci, ki jih nisem poznala je bil ogromen.


Prvega septembra sem se zjutraj odpravila v šolo in v avli skupaj z ostalimi učenci čakala, da me pokličejo in dodelijo v razred. V avli je vršalo, moji vrstniki so se srečali po dveh mesecih počitnic in tem za pogovor so imeli ogromno…Povsod je vrvelo, jaz pa sem stala in prestrašeno strmela v dogajanje. Po nekaj minutah, ki so se mi zdele večnost, je k meni pristopila kodrasta deklica, ki me je zelo prijazno in pokroviteljsko pogledala in mi rekla:«punčka, za prvošolčke je vpis popoldan!« Bila sem zgrožena, zavedala sem se, da sem majhna in izjemno drobna ampak, da mi bo nekdo rekel, da sodim v prvi razred, to je bilo pa res preveč…Po glavi mi je rojilo nešteto misli…ali naj stečem ven ali naj začnem jokati ali pa se borim. Izbrala sem slednje, dekletu povedala, da vem , in da grem v petega in kaj kmalu sem dobila prvo prijateljico. Martina, ki me je ogovorila je prav tako kot jaz čakala v kateri razred jo bodo dodelili, saj je bila petošolka , žal ni pristala v 5.b, tako kot jaz , kar se mi je sprva zdelo grozno ampak po nekaj dneh sem ugotovila, da smo b.-jeki imeli srečo, saj smo dobili učitelje, ki so nam dali veliko…no, vsaj nekateri. Naravoslovni predmeti mi nikoli niso preveč dišali, kar je seveda pomenilo tudi to, da mi učitelji, ki so jih poučevali nikoli niso bili blizu, pa čeprav so bili nekateri med njimi izjemno prijetni. Se mi je pa zgodilo nekaj, kar me spremlja še danes, in zaradi česar mislim, da sem v veliki meri to kar sem… V šestem razredu je namreč pri pouku slovenščine v naš razred stopila izjemno mlada in lepa učiteljica, ki je bila vedno lepo oblečena in še danes se spomnim njenih lepih nohtov, ki so bili pogosto namazani s kakšnim posebnim lakom…No, to sem seveda kot deklica, stara 12 let najprej opazila. Vse kar je v naslednjih letih sledilo pa je tisto, za kar bom učiteljici Metki Pelc večno hvaležna. V meni je zbudila ljubezen do branja, kar je še danes moja največja strast, in ljubezen do slovenščine v vseh odtenkih. Seveda sem kaj kmalu postala članica literarno -novinarskega krožka, ki ga je vodila in nikoli ne bom pozabila vznemirjenja, ki sem ga doživela v trenutku, ko mi je sporočila, da nas bo obiskala Neža Maurer.  Takrat nisem v celoti razumela zakaj je ravno meni pripadla čast, da vodim prireditev in pogovor z Nežo Maurer, vedela pa sem, da se mi je zgodilo nekaj velikega. Vprašanja za Nežo Maurer so bila izpeljana v obliki kratkih odlomkov njenih pesmi, iz katerih je nato vprašanje zraslo kar samo, pripravila pa jih je učiteljica Metka…

Neža Maurer

ODŠEL JE

Na vrata trka moj ljubljeni otrok.

Ne odprem mu.

Delo imam. Veliko nujnega dela.

Otrok trka in kliče,

potem zajoče – in utihne.

Kasneje,

ko je delo opravljeno,

odprem vrata in srce,

toda otroka ni.

Odšel je.

 

Pesem znam še danes, in sedaj ko sem velika in sem mama, si jo večkrat prikličem v spomin in včasih od silnih čustev ob njej tudi jočem…in ne pozabim vprašanja, ki je v Metkini glavi zraslo iz te pesmi…Torej, smo z otroki ali nismo z njimi?

(Skupno 68 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost