Brezdomstvo lahko doleti prav vsakogar!
V soboto, 15. decembra 2018, smo obiskali brezdomce na njihovi novi lokaciji na Šentiljski cesti v Mariboru ter Cerkev blaženega Antona Martina Slomška v Košakih.
Po dveh dneh sneženja je bilo zjutraj kar hladno, a v zavetišču za brezdomce na Šentiljski cesti so nas prijazno postregli z vročim čajem ter različnim drobnim pecivom. Nekaj brezdomcev je potem odprlo svoje žalostne duše in pripovedovali so nam pretresljive življenjske zgodbe. V zavetišču imajo streho nad glavo, imajo pa tudi svoj hišni red in zadolžitve, ki se jih morajo držati, sicer izgubijo pravico do bivanja v zavetišču. Vodja izmene gospod Niko Šikman nas je popeljal po stavbi in nam razkazal prostore. Najdalj časa smo se zadržali pri uporabniku Miranu, ki zelo rad risarsko, kiparsko in tehnično ustvarja. Nekaj svojih izdelkov nam je celo podaril, še več pa dobre volje in nasmehov, za kar smo mu bili zelo hvaležni.
Poslovili smo se in jo po Šentiljski cesti mahnili naprej: mimo vile zdaj že pokojne gospe Zinke Furlan, mimo veterinarske bolnice in prispeli do cerkve v Košakih, ki je bila precej v medijih v času finančnega zloma Mariborske nadškofije. Pred cerkvijo je bager, ki bo pripravil vse potrebno za prenos križa izpred Betnavskega gozda (postavljen v spomin na obisk papeža Pavla II. leta 1998) na prostor pred cerkvijo v Košakih. Predsednik pastoralnega sveta gospod Jože Križan nam je cerkev z vso ljubeznijo predstavil. Najbolj nam je bil všeč zvezdast stekleni strop (na njem je bilo veliko snega) in sploh je veliko sten v tej cerkvi steklenih in s tem odkrivajo krasen razgled na okoliške vinograde in travnike. Predstavljena sta nam bila še prekrasen atrij in kor.
Vračali smo se tik ob avtocesti s pogledom na ŽITO-ve silose, kamor nameravamo v mesecu marcu. Ustavili smo se pri nemškem koncentracijskem taborišču Stallag 18 d (306) v Melju, kjer nastaja muzej pod okriljem Muzeja NO.
Mag. Majda Rižnar, prof., mentorica krožka Moj Maribor
