Kaj je v tistem srebrnem kovčku?

V soboto, 26. januarja 2019, smo si člani krožka Moj Maribor ogledali zunanjost moške kaznilnice za Evroparkom, bili v knjižnici v Novi vasi, obiskali RTV center v Illichovi ulici ter se povzpeli na Pekrsko gorco. Kljub mrazu (minus 8 stopinj Celzija) je bilo na ekskurziji skupno 24 udeležencev.

Moško kaznilnico za Evroparkom so začeli graditi 1884 (pred 135 leti), leta 1889 pa je sprejela prve kaznjence. V kaznilnici so ves čas vladale obupne razmere, leta 1936 so kaznjenci zato celo gladovno stavkali. Moška kaznilnica je delovala do leta 1963, ko so moške zapornike začeli usmerjati na Dob pri Ljubljani. Glede same zgradbe: gre za posebnost v arhitekturi (zvezdasta oblika), zato se lahko le čudimo, kako so z gradnjo trgovskega centra strokovnjaki pozabili, da gre za pomembno kulturno dediščino. Okrog stavbe so zdaj divja parkirišča, stavba je delno obnovljena (zopet brez občutka za avtentičnost), trgovski center pa skriva to nemo pričo zgodovine  pred radovednimi očmi.

V knjižnici Nova vas nam je knjižničarka Agica Kovše v pohorskem narečju predstavila več  pravljic, ki jih sicer predstavlja na vsakoletnih večerih pravljic za odrasle. Bilo je strašno, ko nam je povedala pravljico o »totenkamri« (mrtvašnici), saj je v ta namen zagrnila vse zavese in prižgala svečko! Namesto 20 minut smo se z njo zadržali debelo uro, kar pove vse. Bilo je čudovito!

Potem smo se napotili v RTV center Maribor, kjer nam je Nataša Rižnar, urednica dnevno-informativnega programa na Radiu Maribor, predstavila delo v tej medijski hiši. Učencem so se oči ustavile na srebrnem kovčku, ki ga je radijski tehnik imel v studiu. Želeli smo izvedeti, kaj je v njem. Skrivnost je bila hitro razkrita (vse aparature za snemanje oddaj na terenu). Ogledali so si tudi studio, kjer snemajo televizijske oddaje na TELE M ter predprostor, kjer je vsa ekipa z režiserjem, lučkarji, mojstri za zvok itd. Nad nami je bilo vse polno (ugasnjenih) kamer. Smeli smo vstopiti v zvočno izoliran studio, kjer snemajo poročila. Dovoljeno nam je bilo tudi, da smo posneli krajši intervju. Vida in Aida sta bili takoj za akcijo, mi smo se pa ob tem zabavali.

Po zanimivem ogledu smo se podali še na zasneženo Pekrsko gorco. Pričakala nas je gospa Štefka Monjac in nam razkazala notranjost cerkvice, na severni zunanji steni pa nagrobno ploščo nekdanjega mariborskega pivovarja Čeligija, ki je odprl denarnico za gradnjo te cerkvice.  Povedala nam je tudi, da vsako leto na božični večer pride z baklami sem gor veliko ljudi iz Peker, Limbuša in Radvanja. Izvedeli smo tudi, da je do leta 1980 tukaj obratovala smučarska skakalnica. Zatem nas je gospa Štefka povabila na svoj dom pod Pekrsko gorco in nas počastila z vročim brusničnim čajem ter piškoti iz Dijaškega doma Lizike Jančar, kjer je v službi. Z veseljem smo se poigrali z njeno psičko Lajko, ki jo je posvojila iz Bosne. Ob posvojitvi so gospe Štefki rekli, da bo Lajka zrasla v psa srednje rasti. Pa poglejte na fotografiji, če to drži! Mi smo se ob teh besedah samo gromko zasmejali. Lajka je vendar velik pes!

Mentorica krožka Moj Maribor: mag. Majda Rižnar, prof.