Vito Bobek
doktor ekonomije
Izobrazba je najpomembnejša vrednost, ki jo kot posamezniki imamo, saj je naše znanje vrsta bogastva, ki ga nikoli ne bomo izgubili. Bolj ko ga delimo, bolj se povečuje.
Osnovno oziroma temeljno znanje prične prav z osnovnošolsko izobrazbo, brez katere nobene izmed naših sanj ne bi bile mogoče. Osnovnošolsko izobraževanje je kot prvi korak v življenju: nikoli ne bomo mogli teči, če se ne bomo naučili hoditi. Prav to je bila moja prva misel ob spominjanju na lepa osnovnošolska leta, ki sem jih preživel na osnovni šoli Draga Kobala. Takrat še nisem vedel, da bodo ta leta tako pozitivno zaznamovala mojo prihodnost in povezanost s pedagoškim poklicem, v katerem sem, v obliki polne ali delne zaposlitve, preživel večino svojih dosedanjih poklicnih let.
Ko sem pred kratkim po dolgih dolgih letih ponovno prestopil prag svoje osnovne šole, ko sem hodil po avli, hodnikih in stopniščih, so spomini kar privreli na plano.
Spomnil sem se svojih sošolcev, ki so tako pomembno vplivali name. Prav lepa leta osnovnega izobraževanja so mi omogočila številne pogovore z vrstniki, pa tudi spoznanja, kako sprejemati osebne odločitve. Hkrati s tem se je oblikovala sposobnost sodelovanja v skupini, ki mi danes pri delu še kako koristi. Zanimivi učitelji v šoli, njihova sposobnost zanimivega podajanja snovi, mi je pomagala razviti sposobnost osredotočenega poslušanja. Ko sem prejel kako priznanje in spodbudo od svojih učiteljev, mi je to pomagalo razviti samozavest in opredeliti osebne cilje.
V preteklih letih sem imel priložnost videti nekaj reform izobraževalnega sistema. Nekatere so bile dobre, druge spet ne. Različno so vplivale na osnovne in druge šole. Navkljub reformam vemo, zakaj imajo otroci težave pri učenju. Vemo, zakaj se otroci ne učijo. Razlog je bodisi revščina in odsotnost podpore v družini, nizka udeležba pri pouku, negativni medsebojni vplivi. Toda ena izmed stvari, ki je onstran reform in o kateri le redko razpravljamo, je vrednost in pomen človeških povezav, razmerij med ljudmi. In prav to stvar mi je moja osnovna šola dala: Poučevanje in učenje, povezano z veseljem. Kakšen bi bil naš svet, če bi imeli otroke, ki si ne bi upali tvegati, ki si ne bi upali misliti in ki ne bi imeli vzornikov? Vsak otrok si zasluži vzornike. Le tako bodo postali odrasli, ki bodo razumeli moč te povezanosti in ki bodo vztrajali, da bi postali najboljši. Vesel sem, da sem lahko hodil na šolo, ki mi je omogočila oboje.
Ko se spominjam nekaterih svojih učiteljev iz osnovne šole Draga Kobala: gospe Koblarjeve, gospe Artingerjeve, gospe Herganove, gospe Ravnikarjeve, gospoda Malusa, gospe Nagorni, gospe Bajželj Pauko, gospoda Kogelnika…. in še mnogih drugih, lahko omenim njihovi dve, vsaj zame najpomembnejši lastnosti: Navdušenje za poučevanje in razvijanje pozitivnih odnosov z učenci. Obe ti dve glavni značilnosti odražajo naravo poučevanja, to sta interaktivnost in vpletenost čustev. Sposobnost razvijanja dobrih odnosov je nekaj, za kar gre zahvala učiteljem, ki so nas navdihovali v preteklosti. Zaradi njih smo danes boljši ljudje, kot bi sicer bili. In zaradi njih bom svoji osnovni šoli večno hvaležen.
