Ivan Lorenčič

dolgoletni ravnatelj II. gimnazije Maribor

Osnovna šola Draga Kobala je bila moja druga osnovna šola, ki sem jo obiskoval. Po končanih prvih štirih razredih v Dvorjanah sta se starša odločila, da nadaljujem šolanje »v mestu«, kot so takrat temu rekli. Zakaj sta izbrala to šolo, še danes ne vem; mogoče zato, ker je bil oče član sveta šole. Odločitev je pomenila tudi, da bom »vozač«, kar je bila velika stvar, saj je bila vožnja z avtobusom takrat pravo doživetje, po drugi strani pa je to pomenilo tudi zgodnje vstajanje.

Prvi šolski dan se je kočnal s solzami in jezo ter odločitvijo, da drugi dan ne grem nazaj v šolo. Na moje veliko razočaranje sem bil namreč določen v razred, kjer je bil tuji jezik ruščina. Nihče me ni ničesar vprašal, razložil – ruščina in pika! Ker sem pri svoji nameri vztrajal, ni preostalo očetu nič drugega, kot da odide v šolo. Sprejeta je bila salomonska odločitev – učil se bom anglešino in ruščino! Tako sem se (poleg še dveh sošolk) učil dva tuja jezika. Srbohrvaščine seveda ne štejem, saj ni bila obravnavana kot tuji jezik. Ni potrebno izgubljati besed o tem, v kakšno pomoč mi je bila takšna odločitev kasneje v gimnaziji.

Prehod je razen ruščine minil brez vejih težav, če ne štejem mojega “düpleškega” naglasa, ki pa se je počasi »pobrežanil«. Ko mi je razredničarka Franja Sel v zvezek napisala, da naj bom še naprej priden in marljiv, mi je vse postalo lažje in lepše. Dobil sem nove prijatelje in se hitro vživel v novo okolje.

Štiri leta so potekala na relaciji Duplek – Pobrežje zelo hitro, bila so polna doživetij. Pri vživljanju v novo okolje mi je veliko pomagala moja ljubezen do športa, saj je bilo v tem obdobju rivalstvo med fanti v veliki meri vezano tudi na fizične sposobnosti. Skoraj ni bilo športa, kjer ne bi tekmoval za šolsko ekipo: rokomet, nogomet, košarka, atletika. Pri tem nam je bil v veliko spodbudo učitelj telesne vzgoje tov. Žvan ( tovariš je napisano namenoma!), ki je z nami odhajal na vsa tekmovanja. Tako smo se z njim na čelu s kolesi odpeljali s Pobrežja v Slivnico, odigrali dve tekmi in nato – srečni zaradi dveh zmag – nazaj na Pobrežje (sam pa še seveda v Duplek).

Posebni del mojega šolanja je bila vožnja z avtobusom. Velikokrat smo namreč stavili, ali bo zaradi velikega števila potnikov avtobus sploh ustavil. V vseh štirih letih se kljub temu ni niti enkrat zgodilo, da bi kdo ostal na cesti. Res pa je, da sem moral sredi trde zime tudi pešačiti zaradi obveznega pouka spolne vzgoje po pouku. Tako mi je pot ostala, zaradi prehojenih 10 km, v trajnem spominu!!!

V veliko pomoč so nam bili učitelji, ki so se trudili iz nas narediti poštene in delavne ljudi – naj ne zveni preveč patetično. Poštenost in delavnost sta bili takrat vrednoti, ki danes na žalost štejeta premalo. Ko se danes dobivamo na okroglih obletnicah zaključka osnovne šole in obujamo spomine, lahko rečemo, da jim je v veliki meri uspelo.

Zadnje leto šolanja je bilo zame najlepše. Bili smo gospodarji šole, prišle so prve ljubezni, odšli smo na ekskurzijo v Rovinj in namesto v Zidanem Mostu izstopili v Sevnici. Poslušali smo Beatle in bili potegnjeni za »sladke«, kadar je tovariš Klemenčič ocenil, da so naši lasje predolgi z obveznim stavkom: »… da se takoj postrižeš!« Seveda se nismo predali in na različne načine skrivali lase.

Zadnji dan šolanja je bil za vse nas poseben dan. Vse leto smo pričakovali valeto, ki je bila organizirana kar v šoli. Pri fantih je bilo od vsega najpomembneje, kakšne »trapez« hlače bo kdo imel. Štela je razlika med širino hlačnic v kolenih in ob koncu hlač. Tako si ves čas na hodnikih poslušal 5 cm, 10 cm itd. Sam seveda nisem zaostajal in kočnal nekje pri 11 cm, kar je bil soliden dosežek.

Valeta ni minila brez solz, saj smo vedeli, da je konec brezskrbnih dni na šoli, znanih obrazov, učiteljev in da odhajamo v novi svet. Pri tem smo vedeli, da je bila Osnovna šola Draga Kobala dobra šola in da je ne bomo pozabili. Tako je še danes.