Andrej Petrač

Daljnega leta 1968 so me starši vpisali v prvi razred na OŠ Draga Kobala. Glede na to, da smo stanovali na Shakespearovi ulici, ki je bila ob Mariborski mlekarni, so imeli na izbiro tudi OŠ Toneta Čufarja. Do obeh je bilo približno enako daleč, a šola Draga Kobala je bila takrat skoraj nova in moji starši so se prav zaradi tega odločili zanjo.

Bil sem sprejet v 1.c razred. Moja učiteljica je bila Pirih Marija. Bila je strah in trepet, ne samo našega razreda, ampak tudi vseh ostalih. Zakaj je bilo temu tako, sem tudi sam kmalu spoznal.

Kot verjetno tudi danes, smo se že takrat otroci podili po šolskih hodnikih in vreščali, da je gromozansko odmevalo po hiperakustičnih prostorih. Spominjam se, da se je nekoč moj sošolec, prvošolček, v žaru igre zaletel v gospo Pirih. Gospa je bila velikega obsega čez trebuh in ubogega prvošolčka je kakor žogo, ki je priletela v steno, odbilo od nje. Toda še preden je pristal na tleh, ga je oplazila s svojo desnico. Ubogi revež je za trenutek okamenel, potem pa je planil v neutolažljiv jok. “Zakaj se dereš, mali?!” so bile njene besede. “Če se takoj ne nehaš, ti bom tako primazala….,sedaj sem te samo pobožala.”

Nadaljevanja se ne spominjam več. To so bili časi…Danes si kaj takega težko predstavljamo, takrat pa to ni bilo nič posebnega. Mi pa smo vseeno odrasli in imamo na šolo lepe spomine.

(Skupno 2 obiskov, današnjih obiskov 1)